Telesna psihoterapija

Telesna psihoterapija je termin, ki ga pogosto srečamo kot oznako za skupek različnih pristopov, katerih skupna značilnost je ta, da ima telo osrednjo vlogo v psihoterapevtskem zdravljenju. V literaturi lahko poleg termina telesna psihoterapija (ang. Body Psychotherapy) zasledimo še nekatera sorodna poimenovanja, kot so:

• telesno orientirana psihoterapija (ang. Body-oriented psychotherapy)
• na telo osredotočena psihoterapija (ang. Body-centred psychotherapy)
• senzomotorična psihoterapija (ang. Sensorimotor psychotherapy)
• somatska psihoterapija (ang. Somatic psychotherapy)
• psihoterapija telesa in uma (ang. Body-mind psychotherapy)

Telesna psihoterapija je mednarodno uveljavljen termin in kot takega ga uporabljata tako Evropska zveza za telesno psihoterapijo EABP (European Association for Body Psychotherapy) kot tudi Ameriška zveza za telesno psihoterapijo USABP (United States Association for Body Psychotherapy).

Telesna psihoterapija je posebna veja psihoterapije z dolgo zgodovino in obsežnim naborom znanj in veščin in je priznana znotraj Evropske zveze za psihoterapijo EAP (European Association for Psychotherapy) kot eden izmed mnogih psihoterapevtskih pristopov, ki temeljijo na dobro uveljavljeni teoriji, metodologiji in raziskavah. V prvi vrsti pa je psihoterapija.

To pomeni, da je odnos med psihoterapevtom in človekom, ki išče pomoč, absolutno priviligiran nad vsemi ostalimi tehnikami. Raziskave so namreč pokazale, da ni specifična vrsta psihoterapije, specifična tehnika ali metoda tista, ki določa njen uspeh, temveč odnos med klientom in psihoterapevtom. Zato je izbira psihoterapevta in skupno delo v zaupnem odnosu izjemnega pomena.

Telesna psihoterapija je celostna, saj upošteva kompleksnost interakcije med telesom in umom. Telesa ne vidi ločenega od uma, ampak temelji na njuni funkcionalni enotnosti. Med njima ni hierarhičnega razmerja; sta enakovredna, med seboj povezana vidika celote. V tem smislu je človek psihosomatska entiteta.

Vprašanj psihosomatske entitete se dotikajo tudi mnoge druge “pogovorne” psihoterapevtske modalitete, vendar je v telesni psihoterapiji to načelo temeljno. To tudi ločuje telesno psihoterapijo od drugih psihoterapevtskih modalitet. Telesni psihoterapevti psihološke težave povezujemo z dogajanjem v telesu, hkrati pa telesnim težavam iščemo povezave v duševnih procesih.

Temu primerno uporabljamo v telesni psihoterapiji širok nabor tehnik. Poleg pogovora, ki je pomemben del vsake psihoterapije, v telesno psihoterapevtskem procesu komuniciramo tudi s telesom. Na voljo imamo široko paleto tehnik, s katerimi naslavljamo nastale čustvene in telesne težave ter jih uporabljamo tako, da uporabnika podpiramo pri celoviti spremembi na telesnem, čustvenem, miselnem in duhovnem delu.

Uporaba telesnih tehnik je ključna dimenzija telesne psihoterapije. Te tehnike uporabljamo z jasno diagnostično in/ali klinično namero. Ker velikokrat vključujejo tudi dotik, zahteva njihova uporaba, v primerjavi z drugimi pristopi, posebne spretnosti in visoko etično zavedanje in držo.

Primeri telesnih tehnik lahko vključujejo dihanje in različne dihalne vaje, prizemljevanje (ang. grounding), gibanje ali različne mobilizacije klientove drže, različne oblike masaže in dotika, tehnike povezovanja (ang. bonding), izražanje čustev, na telo usmerjeno čuječnost itd.

Posamične tehnike vključujejo v svoje delo tudi druge psihoterapevtske modalitete in nekatere terapije, osredotočene na telo, različne somatske prakse in komplementarni pristopi zdravljenja, vendar je telesna psihoterapija več kot le uporaba psihosomatskih tehnik. Telesno psihoterapevtske modalitete vključujejo, poleg samega procesnega dela s telesom, tudi lasten razvojni model, teorijo osebnosti, teorijo navezanosti (ang. attachment theory), hipoteze o izvoru psiholoških motenj in zdravljenja ter raznolike diagnostične in terapevtske tehnike.

Zgodovinsko gledano se je vse začelo s psihoanalizo, ki je bila prvi poskus, kako s pogovorom zdraviti ali lajšati bolezenska stanja pri človeku. V samem začetku so to imenovali pogovorno zdravilo (ang. talking cure). Začetek telesne psihoterapije zaznamuje delo Wilhelma Reicha v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Reich je bil Freudov najljubši učenec, dokler ni med njima prišlo do razhajanj. Enostavno rečeno je Freud menil, da je jedro nevroze v nezavednem umu, medtem ko je Reich menil, da se jedro nevroze odvija tudi v telesu. Prepričan je bil, da je psihoanalizo mogoče povezati z medicinskim modelom ter na osnovi tega razvil osnovne koncepte telesne psihoterapije, ki veljajo še danes (npr. mišično-karakterni oklep, psihosomatske blokade, življenjska energija ipd.)

Pravi razmah telesne psihoterapije in razvejanost različnih pristopov se je začela v sedemdesetih letih s številnimi Reichovimi učenci in drugimi posamezniki, ki jih je pritegnilo raziskovanje povezave med duševnostjo in telesom.

Telesna psihoterapija, kot jo poznamo danes, pa se je razvila na podlagi novih dognanj v biologiji, antropologiji, etologiji, nevrofiziologiji, razvojni psihologiji, neonatologiji, perinatalnih študij in mnogih drugih disciplinah. Predvsem po zaslugi nevroznanstvenega raziskovanja travmatskih izkušenj pa je danes telesna psihoterapija vedno bolj uveljavljena in iskana oblika psihoterapije.

Poznamo veliko telesno psihoterapevtskih pristopov oziroma šol, ki se med seboj razlikujejo v usmeritvi, fokusu in metodah dela (v nadaljevanju je zapisanih nekaj modalitet in njihovi ustanovitelji):

• karakterno analitična vegetoterapija (Character-Analytical Vegetotherapy), ustanovitelj Wilhelm Reich
• neo-reichianska psihoterapija (Neo-Reichian Psychotherapy), ustanovitelja Nick Totton in William West
• bioenergetska analiza (Bioenergetic Analysis), ustanovitelj Alexander Lowen
• Core Energetics, ustanovitelj John Pierrakos
• biodinamična psihologija in psihoterapija (Biodynamic Psychology & Psychotherapy), ustanoviteljica Gerda Boyesen
• metoda Radix, ustanovitelj Chuck Kelley
• metoda Hakomi, ustanovitelj Ron Kurtz
• biodinamična analiza (Bodynamic Analysis), ustanoviteljica Lisbeth Marcher
• nevropsihosomatika, ustanovitelj Nitamo Montecucco

Zaradi velikega števila različnih modalitet in šol se je v okviru EABP (European Asociation for Body Psychotherapy) formiral t.i. Forum EABP, ki je bil ustanovljen za akreditacijo inštitutov za usposabljanje telesnih psihoterapevtov v skladu s standardi usposabljanja EABP in deluje kot povezovalni člen med vsemi organizacijami članicami EABP, ki izobražujejo telesne psihoterapevte. EABP forum ima skoraj 30 članov, torej inštitutov, ki ponujajo akreditirane izobraževalne programe za usposabljanje v telesni psihoterapiji po celi Evropi.

Še veliko več inštitutov je v Združenih državah Amerike, ker izvajajo tudi univerzitetne in doktorske študijske programe v t.i. somatski psihologiji (ang. Somatic Psychology).

Telesno psihoterapijo je vsekakor treba razlikovati od telesnih terapij kot so npr. različne oblike masažnih terapij, kraniosakralna terapija, Feldenkreis ali Alexandrove tehnike, somatsko doživljanje (ang. Somatic experiencing), ipd. Vse te terapije so lahko dodatek ali nadgradnja osnovni psihoterapiji in imajo neizpodbiten vpliv na splošno dobro počutje in zdravje, vendar pa ne obravnavajo nastanka težav s poglobljenega psihološkega vidika. Hkrati tudi ne postavljajo v ospredje pomembnosti terapevtskega odnosa med terapevtom in klientom.

Tudi dodajanje izobraževalnih modulov ali teorije o vlogi telesa v psiholoških procesih znotraj psihoterapevtskih izobraževanj še ne pomeni, da je potem npr. psihodinamski psihoterapevt ali integrativni psihoterapevt hkrati tudi telesni psihoterapevt. Telesni psihoterapevti imamo namreč prilagojena usposabljanja, znotraj katerih imamo poleg temeljitega teoretičnega študija močan poudarek na našem lastnem osebnostnem razvoju, ki vsebuje obsežno delo na lastnem telesu, odnosu do njega in delom z drugimi.

Telesna psihoterapija je v določenih delih sveta zelo razvita. V zadnjih letih pa se zaradi vse več usposobljenih telesnih psihoterapevtov in možnosti izobraževanj vse bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. V letu 2024 je bil ustanovljen Slovenski odbor za telesno psihoterapijo, katerega vsi člani smo tudi polnopravni člani Evropske zveze za telesno psihoterapijo (EABP) in katerega cilji so širjenje zavedanja o telesni psihoterapiji ter visokih izobraževalnih in etičnih standardih telesnih psihoterapevtov.

Vprašanje, ali je telesna psihoterapija oziroma psihoterapija v splošnem znanstvena disciplina ostaja predmet intenzivnih razprav znotraj psihoterapevtske skupnosti. V splošnem je raziskovanje v psihoterapiji relativno mlada znanstvena disciplina, v kateri pa baza znanstvenih člankov iz leta v leto narašča. Evropska zveza za telesno psihoterapijo (EABP) ima svojo bazo znanstvenih člankov objavljenih tukaj.

Telesni psihoterapevti imamo tudi svojo znanstveno publikacijo IBPJ (ang. International Body Psychotherapy Journal), ki izhaja dvakrat letno. Mednarodna telesno psihoterapevtska publikacija je skupni projekt Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP in Ameriške zveze za telesno psihoterapijo USABP.

Spodaj je navedenih še nekaj knjig, ki niso ozko vezane na posamezno telesno psihoterapevtsko modaliteto ampak pregledno opisujejo široko, kompleksno in razvejano področje različnih telesno psihoterapevtskih pristopov in modalitet. V njih je opisan pregled, kako so se razvijale in kakšne so različne modalitete in pristopi v telesni psihoterapiji.

Vse knjige so v angleškem jeziku.